Belopotoški Skočniki

(Skočniki: Beli potok waterfalls)

OPIS (Description)

Beli potok zbira vode izpod Martuljškega grebena med Kukovo špico in Slemenom. Zaradi svoje neokrnjenosti spada med inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije. V zgornjem toku teče v dveh krakih: zahodnem, imenovanem tudi Macesnov graben, in vzhodnem, ki se združita globoko v soteski na višini 910 metrov. Oba kraka tvorita premnoge slapove in skočnike; vsaj dvajset jih je, visokih od tri pa do 35 metrov. Najvišji slapovi so v zgornjem delu vzhodnega kraka, do kamor pripelje neoznačena lovska steza, nekaj spodnjih slapov pa si lahko ogledamo plezajoč po strugi navzgor. Vsa divja lepota Skočnikov pa je rezervirana le za obiskovalce z alpinističnim znanjem in s popolno opremo. V dolino se zaradi varnosti podajajmo le v kopnih letnih časih in pri temperaturah nad lediščem, vsekakor pa naj na celotni turi velja previdnost in skrbno izbiranje pravih poti. Izjema so ledni plezalci, za katere je dolina Belega potoka ob ugodnih razmerah prvovorsten avanturistični cilj. Zgornji slapovi: Prečkamo most in takoj za njim izberemo makadamsko cesto, ki zavije desno. Uzremo tablo Triglavski narodni park in zopet izberemo desno makadamsko cesto. V kratkem nas pripelje do struge Belega potoka. Na primernem mestu jo prečkamo in ji - najbolje po grušču nekaj deset metrov od vode - sledimo do vršaja potoka. Na robu gozda zagledamo velikega kamnitega možica. "Gospod" označuje začetek lovske steze, ki nas bo pripeljala do zgornjih, najvišjih slapov. Lovska steza se dviga v ključih čez strmo gozdno stopnjo. Ko premagamo blizu 300 višinskih metrov, se svet položi, pot pa se za kratek čas spremeni v gozdarski kolovoz, ki mu sledimo naprej, a le do "križišča". Tam levo zopet ugledamo lovsko stezo, po kateri krenemo naprej. Zložno nas vodi nad globoko sotesko, enkrat pa se izpodjedenemu pobočju umakne nekoliko desno v gozd. Kmalu dospemo do novega križišča steza. Desni odcep nas pripelje v sosednjo dolino potoka Martuljek in k tamkajšnjim slapovom (povabilo na krožno turo), mi pa nadaljujemo naravnost v previdnem prečenju plitve, a strme grape s polzečo vodo, ki se izteka v dno doline. Kmalu zaslišimo šumenje vode, kar je znak, da smo se približali zgornjim slapovom zahodnih Skočnikov. Tik pred kratko strmo stopnjo, čez katero vodi naša pot, zagledamo shojene sledi naših predhodnikov, ki vodijo na rob grape. Od tam uzremo tri slapove, visoke kakih 10 metrov, ki se eden za drugim zlivajo po žlebu preko skalne stopnje. Vrnemo se nazaj na stezo, premagamo omenjeno skalno stopnjo in dosežemo krnico pod Kukovo špico, ki je od tukaj lepo vidna. Malo višje je izvir zahodnega kraka Belega potoka ob normalnem vodostaju, mi pa stopimo z levega na desni breg potoka, nadaljujemo naravnost, ne gor in ne dol, čez nagrmaden grušč, skale in gorsko rastje ter poiščemo nadaljevanje steze, ki v nekaj minutah pripelje k majhni lovski koči sredi gozda. Še pred kočo bomo ob nogah uzrli neznaten, z mahom poraščen izvir izredno mrzle vode. Marsikdo ga le prestopi, a kaj zamuja! To je namreč izvir vzhodnega kraka Skočnikov. Voda se po le nekaj metrih zvrne čez skalno pregrado v 35 metrov globok skalni kotel, deloma poraščen z mahom. Prizor je naravnost impozanten! Da ga doživimo, pazljivo sledimo slabo shojenim sledem po gozdu navzdol in potem v loku do nekakšnega skalnatega balkončka nad kotlom, od koder imamo najvišji slap doline Belega potoka kot na dlani. Takoj pod njim je še en 15-metrski slap. Če si to lepoto narave ogledujete v dvojini ali množini, lahko prosite nekoga, naj vas prime za noge, vi pa se previdno (!) splazite na rob, dokler ga ne boste uzrli, v divjem kotlu globoko pod sabo. Takoj za njim je še tretji slap vzhodnih Skočnikov, visok blizu 30 metrov in prav tako fascinanten, a ga brez ustreznega varovanja raje ne poskušajmo uzreti. Zato se po isti poti vrnimo do struge zahodnega kraka, tam pa se lahko na lastno odgovornost po svoji presoji spustite po skalnatem terenu desnega brega, dokler ne uzrete praktično celotne zgornje slapotvorne stopnje, visoke blizu 150 metrov, čez katero pada več kot deset slapov in skočnikov, vključno s tremi, ki smo jih občudovali že med vzponom. V dolino se vrnemo po isti stezi, razen če nas ni premamilo omenjeno vabilo na krožno turo k Martuljkovim slapovom. Spodnji slapovi: Ko dosežemo vršaj potoka, krenemo v sotesko. Na desnem bregu tik ob strugi lahko nekaj časa sledimo slabi stezici, sicer pa izbiramo najlažje prehode mimo skal in čeznje ter preko nekaj starih umetnih pregrad, ki v spodnjem toku Belega potoka kljubujejo zobu časa. Kljub tem dosežkom civilizacije pa je svet izredno divji, samoten in ne prav lahko prehoden. Na višini okoli 850 metrov se z desnega brega odpre široka grapa. Po kratkem, a napornem vzponu dosežemo skalno pregrado, čez katero ob normalnem vodostaju pada voda v dveh drobnih, a blizu 30 metrov visokih slapovih. Skalna stopnja je sicer visoka preko 100 metrov, voda v hudih zimah zaledeni po vsej višini, ledni plezalci pa so ji, vkovani v led in ledene sveče, nadeli ime Stiriofobija. Vrnemo se v glavno strugo ter nadaljujemo boj z balvani in predvsem z razmetanim podrtim drevjem, ki nam otežuje vzpenjanje. Kmalu dosežemo sotočje zahodnega in vzhodnega kraka Belega potoka, ki ga zaljšata dva slapova, a nista takoj vidna. Vstopimo v - gledano skozi naše oči - levo grapo, zlahka preplezamo prvi skok in zagledamo spodnja dva slapova vzhodnih Skočnikov, oba visoka okoli šest metrov, nad njima pa zaslutimo še tretjega. Skupaj premagujejo spodnji del krušljive in strme grape, katere zgornji del smo - kolikor smo jo lahko - že občudovali. Vrnemo se k sotočju in nadaljujemo po desni, širši grapi in že čez nekaj balvanov stojimo pod spodnjim, 15 metrov visokim slapom zahodnih Skočnikov. Voda pada navpično v skalnati kotel, po 10 metrih padca pa se rahlo odbije od stene in razprši v tolmun. Če nismo primerno opremljeni in če nismo razpoloženi za zahtevnejše - beri: nevarnejše - podvige, se v dolino vrnemo približno tako kot smo se vzpeli. V nasprotnem je spodnji slap možno obiti po levem bregu, vedeti pa je treba, da je svet izredno strm in temu primerno izpostavljen. Če nam uspe, kmalu uzremo izredno ozko urezana korita. To je menda iztek zgoraj opisane slapotvorne stopnje, iskanje prehoda od spodaj vanje pa je brez opreme nesmiselno. Sploh zato, ker jih zaljša nekajmetrski slap, ki priteče iz njih in ustvarja čudovit zelen tolmun. Korita po prosti presoji niso dosti širša od enega metra! Kaj pa zdaj? Opisovalec se je oprijel iz opisa zgornjih slapov znane plitve, a strme grape s polzečo vodo, ki se približno na tem mestu izteka v Beli potok. Ne brez nevarnosti jo je v primerni krušljivosti in izpostavljenosti splezal ter si oddahnil na lovski stezi pri tudi že znanem križišču steza, od koder se lahko vrnemo k izhodišču ali pa se vzpnemo k zgornjim slapovom, sledeč prvemu opisu.

(eng)

DOSTOP (Access)

Po magistralni cesti se peljemo proti Kranjski Gori. Približno tri kilometre naprej od Belce na levi strani tik ob cesti zagledamo star železniški most, čez katerega zdaj teče kolesarska pot. Ob cesti je manjše parkirišče.

(eng)

Besedilo: Tomaž Branc

Zgornji del najvišjega slapu ... (Foto: Tomaž Branc)

... in spodnji del najvišjega slapu (Foto: Tomaž Branc)

Del zgornje slapotvorne stopnje zahodnih Skočnikov (Foto: Tomaž Branc)

Manjši skočniki globoko v soteski (Foto: Tomaž Branc)

Spodnji slap zahodnih Skočnikov (Foto: Tomaž Branc)

Spodnji slapovi vzhodnih Skočnikov (Foto: Tomaž Branc)


Prejšnja stran (Previous page)