Slap Belega potoka pod Golico

(Beli potok pod Golico waterfall)

OPIS (Description)

Rečica Jesenica nastane z združitvijo večih potokov, ki izvirajo na širokem območju pod Golico. Največja sta Beli in Črni potok, ki se združita v vasi Planina pod Golico. Črni potok s svojimi številnimi pritočki teče skozi nekdaj rudarske Savske jame in je v veliki meri ukročen z umetnimi pregradami, Beli potok pa je svojo strugo urezal izpod Jekljevega sedla skozi divji Jekljev graben ter skrito slikovito dolinico, ki mu sledi. Tu je nekoč stala tudi lovska koča, o kateri pa ni več sledu. V dolinici je večji stalni slap ter nekaj slikovitih skočnikov, v Jekljevem grabnu pa ob normalnem vodostaju potoka ni tekoče vode. Glede na relief glavne in stranskih strug pa mora biti tam ob deževjih pravi hrumeči ples premnogih slapov. Po poti, ki jo opisujem, se je najbolje - ali edino smiselno - podajati ob nizkem vodostaju, v nasprotnem nam je gibanje po strugi onemogočeno. Če smo relativno neznani v teh krajih, nam pomaga tudi primeren zemljevid. Na koncu ceste pridemo do mostička čez Beli potok, ki ga prečkamo, se po kolovozu kratko dvignemo nad umetno pregrado, takoj zavijemo v strugo in je več ne zapustimo. Ko se privadimo novemu okolju, nas že pozdravi prvi manjši skočnik, kmalu za njim pa še drugi. Hodimo po strugi, urezani skozi temen gozd, zato se je mestoma potrebno umikati podrtemu in naplavljenemu drevju. Sicer nam je poskakovanje in poplezavanje v užitek, ki ga dopolni naslednji slapič, ki se z desnega brega po mahovnati blazini zliva v glavno strugo. Lesna nadloga je za nami pri petmetrski skalni zapori, čez katero se Beli potok preliva v štirih skočnikih. Ko jo preplezamo po žlebiču, vstopimo v drugačen svet; visoka drevesa, gozdna podrast in robato kamenje se umaknejo ruševju, cvetju in spranemu skalovju, v katerem občudujemo vse pogostejše tolmune, kadunje, kotanjice; voda se dobesedno poigrava. Za nekim ovinkom nam pogled znova zastane, spet na mahovnati blazini, preko katere se pritočni studenček priključi potoku, a tokrat z levega brega. Potok nato postane potoček, struga pa vse bolj zaraščena z ruševjem. Prebijanje pa ni preveč naporno, a le do glavnega, približno 8-metrskega slapa. Beli potok je iz višje ležečih tolmunov v živo skalo izdolbel kratek žleb, iz katerega voda v prvem delu slapu strmo spolzi, nato se požene v kratkem loku ter nazadnje spolzi še po skalnem vznožju slapu v majhen tolmun. Če ocenjujemo, da smo videli dovolj, smo se primorani vrniti po isti strugi. V nasprotnem moramo preplezati slap, ki ga na vrhu zaljša še kamnit zob; no, ta je dolini zgolj v dodaten okras. Takoj ob slapu, v čvrsti skali, pregrado zdelamo najhitreje, ne pa tudi najlažje. Varneje, a naporneje je uporabiti ruševje, ki ga je na levem bregu potoka v izobilju. Nad tem ključnim mestom - od zgoraj nam postane jasno, da ima zanimivo obliko dvojne črke S - se kmalu lahko osvežimo v katerem od velikih in v vročih poletnih dneh (relativno) toplih tolmunov, ki si nekaj časa podajajo roke, dokler ne pridemo na mesto, ko se dolinica pričenja nekoliko širiti. Smo na višini okoli 1.200 metrov, v nedrjih Golice in tukaj pričenja Beli potok svojo tekočo pot ob nizkem vodostaju. Zdaj bodimo pozorni na stezo, ki prečka potok in se vzpenja čez oba bregova. Dobro je, če izberemo pot, ki nas čez levi breg strmo pripelje na planino Možine in od tam navzdol do izhodišča. Še bolje pa je, da na levem bregu opazimo sprva res skromno in zaraščeno stezico, ki nekaj časa teče vzporedno s strugo, nato se razširi in blago vzpenja skozi gozd, dokler se končno ne spremeni v kolovoz, ki se strmo spusti prav do izhodišča.

(eng)

DOSTOP (Access)

Z Jesenic do vasi Planina pod Golico (dobre 4 kilometre), kjer pri obcestnem vodnem koritu zavijemo navzdol mimo cerkve do potoka. Nadaljujemo desno po makadamski cesti ob potoku navzgor proti opuščeni karavli, kjer je konec ceste. Ker je cesta zadnjih nekaj sto metrov v zelo slabem stanju, je nadvse priporočljivo parkirati nasproti dovozne poti k zadnji hiši na desni - prostora je dovolj - in strm klanec premeriti peš.

(eng)

Besedilo: Tomaž Branc

Prvi skočnik (Foto: Tomaž Branc)

Prvi mahovnati izvir (Foto: Tomaž Branc)

Nizki skočniki (Foto: Tomaž Branc)

Drugi mahovnati izvir (Foto: Tomaž Branc)

Slap Belega potoka (Foto: Tomaž Branc)

Tolmun za temperaturno pogumne (Foto: Tomaž Branc)


Prejšnja stran (Previous page)